“V družini je bilo mirno. Kostumi za vloge mam, očetov, hčera in sinov so viseli na domači jablani in čakali na slabše čase. So trenutke neke bližine, ko teža domačega terena spremeni agregatno stanje in postane lahkost. Ko človek preprosto lako izreče več.
S Tretjo sva posedela pred brunarico, mesto pod nama je lebdelo v avgustovskem brezčasju. Mesec dni pred tem sem ji v identični situaciji vrgel na mizo nekaj dejstev o njeni sestri, ki jih zaradi generacijske dioptrije in življenja v malem provincialnem mestu preprosto ni videla. Gledal sem jo, kako se ji pred očmi sestavlja zgodba, ki je logično posrkala vase kup malih stvari in mimobežnih dejstev, ki jih je v njenih očeh leta in leta brez smisla in pomena premetavalo sem in tja po družinski zgodbi. Med drugim sta priplavala na površje dva stavka, ki ju je nosila v sebi skoraj 60 let, ne da bi sploh vedela, da sta tam.
Izrekla mi jih je kar mesec dni kasneje, na istem mestu za brunarico, v nekakšni ponovitvi brezčasja, sredi spreminjanja agregatnega stanja in iz nevarne bližine. Tokrat je mene za nekaj minut zamaknilo iz težišča. Na ozadju Mesta v kotlini so se izrisala vrata, ki jih pred tem preprosto nisem videl. Ali so bila pregloboko v polju samoumevnosti als pa preblizu, da bi jih lahko opazil. Stavka, ki ju je Tretja vrgla na mizo, sta zdrsnila v ključavnico, vrata so se odprla. Znašel sem se sredi strahovite serije zadetkov. Dogodki, ki so dolga leta brez logike in smisla ležali razmetani po mojem družinskem času in prostoru, so dobivali obliko, težo in svoje mesto v celoti. Iz na videz nepomembnih delčkov in faktov so rasle črte, iz črt volumni, iz volumnov dramaturgije.
Nenadoma, sredi ničesar, je bilo vse na svojem mestu. Moral bi napisati, da je bila nenadoma okoli mene sama lepota. Ampak zapisati kaj takega je praktično nemogoče.”
Aleš Čar, O znosnosti