Ko je Maja Haderlap brala v Celovcu, sem mislila: to ni slabo, ampak vse to sem nekako že brala. V slovenskih romanih, ki jih nobena nemška založba ni hotela imeti. Zlasti v Tito, amor mijo Marka Sosiča. Ta se odvija v Trstu na koncu šestdesetih letih, in, iz perspektive enajstletnega fanta – ki se včasih pelje s očetom na motorju –, opisuje na zelo poetičen način (in, po mojem skromnem mnenju, veliko lepše) situacijo slovenske manjšine v Italiji v tem času, vsepovsod pričujoči spomin na partizanski boj, predvsem v gozdu … Zavrnjen večinoma z obrazložitvijo „nimamo pojma o slovenski književnosti“, ampak tudi, ker se odvija v šestdesetih letih in je napisan iz otroške perspektive. Poslušala sem naprej. Počakala na nekaj novega, presenetljivega. Sem slišala zgodbo, ki se odvija na Koroškem na koncu šestdesetih letih, in, iz perspektive dvanajstletne punce – ki se včasih pelje z oočetom na motorju –, opisuje na mestoma zelo poetičen način situacijo slovenske manjšine v Avstriji v tem času, vsepovsod pričujoči spomin na partizanski boj, predvsem v gozdu … In sem mislila, no, pravzaprav ni slabo, ampak ne bo imela veliko šanse. In sem bila zelo presenečena, ko so v žiriji rekli, da je to tema, ki je bila literarno še komaj obdelovana, in nikakor ne v tej obliki, skratka, je nekaj zelo NOVEGA. Aha. Nočem trditi, da besedilo gospe Haderlap si ni zaslužilo Bachmann-Preis, niti nočem namigovati, da jo osumim plagiata. Samo hočem izraziti majhno, skromno upanje, da to nagrajevanje lahko bi nekako pozitivno vplivalo na odločilne kriterije nemđkih založb …

Dieser Post ist auch verfügbar auf: English, German